[ Pobierz całość w formacie PDF ]

sko podnebje, morda bi mu 0 kodovalo. Vedela je, da bi
ji rad pomagal s svojo penzijo, da bi zato pri0 el k njej. Z
odprtimi rokami bi ga bila sprejela, da je mogla. A vest
ji ni dala. Ko bi se Roman zopet vrnil in poãenjal, kakor
106
NJENO ÎIVLJE NJE
BESeDA
je bila njegova navada, kako bi prena0 al to starec oãe?
Srce ji je zastalo v prsih, ako je pomislila na moÏnost, da
bi videl njenega moÏa pijanega. Zdelo se ji je, da bi bilo
to najhuj0 e, kar bi mogla doÏiveti. Da bi se sramovala za
moÏa pred oãetom& In da bi se starec grabil za svoje
bele lase in klel dan, ko je izroãil hãer takemu ãloveku&
Ne, nikdar! Pisala je bratu, da nikakor, pod nobenih po-
gojem ne more sprejeti oãeta v svoj dom, da tu ni zanj
tiste udobnosti, ki jo potrebuje star ãlovek na vsak
naãin.
Oãe ji je poslal, kar je ostalo obleke in perila po ma-
teri, tudi nekaj pohi0 tva in nekaj stotakov, ki jih je pri-
hranila mati v dolgih letih pri gospodinjstvu. »Vem, da
je bilo to tebi namenjeno,« ji je pisal, »zato vzemi in po-
rabi, kakor ve0 . Brata ne potrebujeta.«
Kakor od Boga poslana se ji je zdela ta skromna vso-
ta. Poplaãala je nekaj majhnih, najhuj0 ih dolgov, plaãala
hi0 ni davek in Leni meseãno plaão, ki ji jo je bila dolÏ-
na Ïe nad pol leta.
Roman ni pisal niã. Vãasih je poslal brzojavno nekaj
denarja, ali veãkrat so 0 e isti teden pri0 li raãuni in toÏ-
be za razne dolgove, ki jih je delal na njeno ime. NajbrÏ
je pravil tam na Tirolskem, da je njegova Ïena bogata
posestnica, ka-li. Grozila mu je, da bo dala razglasiti v
ondotne ãasopise, da ne misli plaãevati njegovih dolgov,
a bala se je, da bi izgubil sluÏbo in pri0 el domov njej po-
107
NJENO ÎIVLJE NJE
BESeDA
polnoma na skrb. Tako je raj0 i plaãevala te vsote, ki si-
cer nobena ni bila velika, ali so vendar presegale njene
moãi in jo od meseca do meseca bolj du0 ile.
Pred boÏiãem enkrat se je naglo pojavil doma. Zveãer
je vstopil v hi0 o, objel in poljubil otroka in ji dal roko.
Videla je, da je hotel 0 e njo objeti, ali kakor kip je nehote
otrdela. Opazil je to in se obrnil k Rajku.
»Saj te 0 e poznam ne! Na, cel junak si! Samo 0 koda,
prav niã mi nisi podoben. Vseeno, kajne,« je govoril.
»Morda je 0 e bolje tako...«
»Da, bolje je tako,« je donelo tiho in bolestno v Tildi-
nem srcu.
Opazovala ga je in gledala kakor tujega ãloveka. Po-
staral in izpremenil se je v teh dveh, treh letih, kar ga ni
videla Njegov obraz je postal nabuhel in izpit, oãi so bile
rdeãe in podlite, lice vse razbrazdano, ãelo nagubano.
Nekaj neprijetnega in muãnega je bilo v njegovih pote-
zah; o nebrzdanih strasteh je govoril njegov obraz, o
pijanãevanju in ponoãevanju. Roke so se mu tresle,
shuj0 an je bil. Obleka je nerodno visela na njem, zane-
marjenje bil videti in nekako surov.
»Malo si odpoãijem,« je rekel Tildi. »Otroka sem ho-
tel videti, saj mi dovoli0 , ne?«
»Oãe si jima,« je odgovorila Tilda in pogrinjala mizo
za veãerjo.
108
NJENO ÎIVLJE NJE
BESeDA
Njeno srce je bilo vse trdo zanj, in vendar se ji je smi-
lil.
»Izgubljen ãlovek,« ji je 0 umelo v glavi in v prsih jo je
stiskala grenka bol.
Prinesel je otrokom igraã. ·e nikoli ni tega storil. In
tudi to je ranilo Tildo  Elica in Mirko sta umrla in nik-
dar nista dobila igraãe iz oãetove roke  to jo je grizlo
v srcu.  Vse je zapil, vse zakvartal, vse zapravil!
Dolgo se je igral z otrokoma, ki sta se mu takoj pri-
bliÏala. Niã se ga ni bal Rajko, ki ga vendar doslej sploh
0 e videl ni.
»Kri govori,« je mislila Tilda. Privo0 ãila mu je, da sta
bila otroka ljubezniva z njim, kljub temu jo je to obe-
nem motilo in odbijalo. Neka skrivna ljubosumnost se
ji je ogla0 ala v srcu in neki ãuden, nejasen strah.
Drugega dne je bilo neprijazno, mrzlo vreme. DeÏ je
0 kropil, nikamor ni bilo videti izpred hi0 e in z vrta. Ro-
man se je z otrokoma igral v sobi, Tilda je z Leno pri-
pravljala v kuhinji obed.
Kar so se vrata zunaj siloma odprla in tuji mo0 ki kora-
ki so zaropotali v veÏi.
Lena je 0 la gledat, kaj je.
»Îandarji!« je zajeãala.
Tilda je planila v sobo.
»Kaj si storil?!« je zakriãala na moÏa. Za njo sta Ïe bila
oroÏnika v vratih.
109
NJENO ÎIVLJE NJE
BESeDA
Otroka sta zajokala. Lena ju je potegnila s silo v so-
sednjo sobo.
Kakor stena bled je stal njen moÏ ob mizi.
»Vi ste Roman Sterle?« je vpra0 al oroÏnik. »V imenu
postave...«
»Zakaj?! Govori, zakaj?!« je vpila Tilda.
»Zaradi velikih goljufij in defravdacij, ki jih je zakri-
vil na Tirolskem,« je odgovoril oroÏnik z uradnim gla-
som.
»Mislil sem, da mi bodo vsaj ãez praznike prizanesli&
BoÏiã sem hotel obhajati s svojima otrokoma zadnjikrat
kakor ãlovek,« se je oglasil Roman. »Sam bi se bil prija-
vil sodi0 ãu.«
»Dobili smo danes zjutraj brzojavni ukaz. Oblecite se
in pojdite!« je ukazoval oroÏnik.
Roman je iskal klobuk in zimsko suknjo.
»Kaj je res?! Kaj je mogoãe, da je resnica?!« je izpra-
0 evala Tilda obupano. In vendar je vedela, da je gola,
stra0 na, ali zasluÏena resnica vse to, da to ni zmota, ne-
sreãen sluãaj...
»Odpusti, ãe more0 ,« je rekel Roman, ko je 0 el mimo
nje in iztegnil roko.
Ni mu dala desnice.
»Zaradi otrok ne morem...,« je rekla temno.
In odpeljali so ga.
110
NJENO ÎIVLJE NJE
BESeDA
Na sam boÏiã je dobila ekspresno pismo od brata, da
je oãeta zadel mrtvoud. Da je sedel v kavarni in bral, da
so Tildinega moÏa, Romana, zaprli. Pri priãi se je zgru-
dil mrtev; krãevito je drÏal zmeãkani ãasopis v roki. ·ele
doma so mu ga vzeli iz mrtve pesti.
»Svojo mater je ubil in zdaj 0 e mojega oãeta...,« je
spreletelo Tildo.
111
NJENO ÎIVLJE NJE
BESeDA
X.
omana so obsodili na 0 tiri leta teÏke jeãe.
R Ko je bilo vse konãano, si je Tilda oddahnila. Na-
stopilo je, ãesar se je bala, pred ãimer je trepetala leta in
leta. Odloãilo se je, zgodilo se je. Minila je veãna nape-
tost Ïivcev, veãni nemir strahu in bojazni. Slutila je Ïe
zdavnaj, da se tako izvr0 i, kakor se je. In skoraj je ãutila
nekaj oddihu podobnega.
Ko je minilo prvo ogorãenje, ko se je ublaÏilo prvo
Ïgoãe ãustvo nezasluÏene sramote, prva obupna bol za-
radi oãetove smrti, je nastopila tista blagodejna topost
proti vsemu svetu in Ïivljenju, ki je tolikrat tolaÏnica in
re0 iteljica ubogim du0 am, preganjanim od nesreãe. Vi-
har v srcu je potihnil kakor hipoma; misli v glavi, klju-
vajoãe in obupne misli, so se utrudile in umirile in po
stra0 nih, pretresujoãih du0 evnih bojih je zahtevalo zdaj
tudi telo svoje pravice. Tedne in tedne ni spala; misli so
se ji podile po glavi kakor po0 asti, v srcu ji je kljuval
obup; vroãa mrÏnja, neizmerno ogorãenje nad usodo, ki
jo je tako neusmiljeno preganjala, ji je kipelo v Ïilah.
Stiskala je pesti v brezmoãnem gnevu, jeãala poniÏana
in teptana v grenkih mukah. Nekaj slepega in surovega
112
NJENO ÎIVLJE NJE
BESeDA
je pogazilo njen ponos, jo strlo in ugonobilo. A brez
krivde se je ãutila! In zato jo je preganjalo vpra0 anje noã [ Pobierz caÅ‚ość w formacie PDF ]

zanotowane.pl

doc.pisz.pl

pdf.pisz.pl

qus.htw.pl